Glasbeni popotnik Charles Burney: odkrijte zgodovino in srečanja!

Glasbeni popotnik Charles Burney: odkrijte zgodovino in srečanja!

Charles Burney, priznani glasbeni zgodovinar, skladatelj in organist, je odločilno vplival na svet glasbe v 18. stoletju. Rodil se je kot sin portretnega slikarja, šolal se je v Shrewsburyju in Chesterju, svoje prve glasbene ure pa je prejel pri Edmundu Bakerju, organistu v chesterski katedrali. Svoj glasbeni talent je še naprej razvijal pri svojem polbratu Jamesu in kot študent Thomasa Arneja v Londonu. Burney je celo igral violino in violo v Handelovem orkestru, s čimer je pokazal, da pozna glasbo svojega časa.

Njegovo delo obsega več pomembnih del in projektov. Že leta 1748 je izdal svoje prve tiskane skladbe, »6 sonat za 2 violini in continuo«. Leto kasneje je prevzel vlogo organista v St Dionis Backchurch v Londonu in se poročil z Esther Sleepe. Po njeni smrti leta 1761 si je našel drugo partnerico v zakonu z ovdovelo Elisabeth Allen, s katero sta imela tri otroke. Zaradi zdravstvenih razlogov se je Burney leta 1751 preselil v King's Lynn, kjer je devet let delal kot organist in načrtoval temelje za celovito zgodovino glasbe.

Potna poročila in njihov pomen

V sedemdesetih letih 17. stoletja je Burney veliko potoval po Evropi, kar je pomembno vplivalo na njegova kasnejša dela. Potoval je po Franciji, Italiji, Nemčiji, Nizozemski, Avstriji in Flandriji ter dokumentiral svoja srečanja z izjemnimi glasbeniki, kot sta Wolfgang in Leopold Mozart, pa tudi Christoph Willibald Gluck in Carl Philipp Emanuel Bach. Ta potopisna poročila niso le pomembni sodobni zgodovinski dokumenti, ampak tudi dragoceni prispevki k glasbenemu zgodovinopisju, ki so danes prepoznani kot temeljni del študij o zgodovini glasbe v 18. stoletju. OE1 poroča da so njegove izkušnje in zgodbe še danes pomembne.

Njegovo delo »Sedanje stanje glasbe v Franciji in Italiji«, objavljeno leta 1771, in njegovo potopisno poročilo »Sedanje stanje glasbe v Nemčiji, na Nizozemskem in v Združenih provincah« iz leta 1773 veljata za nadaljnja vrhunca njegovih potovanj. Prvi zvezek njegove obsežne »Splošne zgodovine glasbe« je izšel leta 1776, sledila sta mu še dva zvezka leta 1782 in 1789. Ti publikaciji sta bili večinoma pozitivno sprejeti, čeprav nista bili brez kritičnih glasov.

Zapuščina v glasbenem zgodovinopisju

Burneyjev vpliv na glasbeni svet je segal onkraj njegovih potopisov. Leta 1785 je objavil poročilo v spomin na slavnega skladatelja Georgea Friderica Händla in leta 1796 »Memoirs and Letters of Metastasio«. Od leta 1802 je pisal glasbene članke za Reesovo Cyclopaedia, za kar je prejel precejšnjo vsoto 1000 funtov. Burney je leta 1783 postal organist na kolidžu Chelsea in je do svoje smrti užival državno pokojnino v višini 300 funtov. Umrl je na kolidžu Chelsea in bil tam pokopan, plošča v Westminstrski opatiji pa spominja na njegovo življenjsko delo.

Burney je bil povezan s številnimi umetniki in pisatelji 18. stoletja in zapustil družino, ki je bila aktivna na različnih področjih. Njegov najstarejši sin James je služil kot častnik v kraljevi mornarici, medtem ko je njegova hči Frances postala znana kot pisateljica romanov in je objavljala dnevnike, ki dajejo vpogled v življenje njenega očeta. Obsežna biografija Fanny Burney je bila posthumno objavljena leta 1832 in prispeva k trajnemu spominu na Charlesa Burneyja kot pomembne osebe v glasbeni zgodovini.